Pred dvajsetimi leti je vse kazalo, da bodo Volkswagnovi hrošči v naši novoustanovljeni državi počasi izumrli. Proizvodnje in uradne prodaje v Evropi že davno ni bilo več. Tisti, sestavljeni v tovarni TAS Sarajevo, so v večini že grdo rjaveli, originalnih nemških je bilo malo, saj so bili to relativno dragi avtomobili za socialistični jugoslovanski žep. Veteranska scena se je le počasi prebujala. Ledino je na tem področju zagotovo zaoral Codelli Classic & Sports cars club iz Ljubljane. V sklopu tega kluba so se našli prvi zanesenjaki, ki jim je hrošč, ne glede na zastarelost in poplavo poceni novih modelov iz Koreje in uvoza rabljenih vozil iz zahodnih kapitalističnih držav, pomenil nekaj več. Mednje sta zagotovo sodila Vlasta Hojan in Matic Ramšak, ki ju je prevzel hroščarski virus, mutacija speedster. Ob iskanju potrebnih rezervnih delov, sta naletela na tuje revije, posvečene VW sceni, ki je v svetovnem merilu dosegala kultne razsežnosti. Opisi predelav in restavriranja zračno hlajenih volkswagnov, spremljajoči opisi lokalnih klubskih dogajanj in mednarodnih srečanj ljubiteljev so ju fascinirali. Rodila se je zamisel, da bi nekaj takšnega lahko organizirali tudi v Sloveniji.
Ob vzpodbudah Mihe Vrhunca, sta sprva ustanovila sekcijo VW hroščev v okviru kluba Codelli Classic. Objavila sta oglas v takrat zelo branem časopisu Oglasnik, da vabijo somišljenike na prijateljsko srečanje 28. marca 1992, na parkirišču pri Ljubljanskih mlekarnah, v bližini in ob podpori mehanične delavnice gospoda Evstahija Mesojedca, ki je že v času bivše »juge« slovela po strokovnem in temeljitem popravljanju in obnavljanju vozil VW.
Naredili so celo nekaj poliestrskih karoserij za buggy, kopij AHS imp . Na deževni dan se je do končne destinacije Derbi bar v Stožicah pripeljalo 5 hroščev, trije originali in dve zanimivi predelavi od tega je imelo eno vozilo vgrajeno starejšo Mercedesovo masko. Zbor je bil pogojno uspešen, zato sta ob pomoči pridruženih somišljenikov oglas ponovila in marketing okrepila tudi z zatikanjem vabil za brisalce vsakemu opaženemu parkiranemu VW hrošču. Za nekaterimi lastniki sta se tudi vozila toliko časa, da sta lahko uspešno predala vabilo. 11. april 1992, štirinajst dni kasneje, je bil rezultat za več kot 50% boljši, na zbor, ki je bil na istem mestu se je pripeljalo 8 vozil. Prišla sta tudi tudi Polde Grosman, kasneje podpredsednik kluba in Stane Saje, ki je za klub izdeloval unikatne pokale iz VW delov. Oblikovala se je prva paradna vožnja VW hroščev in odpeljali so se skozi mesto Ljubljana do Slavkovega doma. Po dveh srečanjih so se 4. julija 1992 odpeljali na 1. skupni izlet po Gorenjski, kasneje je ta dogodek postal tradicionalni spomladanski trophy. Ker se je z vsakim naslednjim dogodkom število udeležencev povečevalo, so vznikle ideje o ustanovitvi lastnega kluba. Še pred ustanovnim zborom, so 5.-6. septembra 1992 organizirali 1. Mednarodno srečanje zračno hlajenih VW-jev v kampu Jadranka v Izoli. Prvič so natisnili majice z motivom hrošča. Približno 20 udeleženih vozil je sodelovalo na promocijski vožnji Portorož-Piran-Izola in se pomerilo v spretnostni vožnji. Tukaj so se prvič pridružili tudi Branko Mihalič-Buggy s svojim predelanim buggyijem-Coca cola, Vitomir Jankovec s predelavo VW hrošča v model Baja s posebnim izpušnim loncem, prišel je tudi kasneje medijsko prepoznavni dr. Artur Štern, popestritev udeležbe sta bila tudi 1500 VW Variant, ter sveže restavrirana VW Karmann Ghia. Skupna ugotovitev je bila, da se v Sloveniji skrivajo zanimive in izjemno kvalitetne predelave in originali, last posameznih zanesenjakov, ki so v svoja vozila vložili ogromno časa in denarja ali pa si to želijo, pa ne vedo kako bi se lotili. Prave informacije so bile ključnega pomena.
20. 10. 1992 je na Rozmanovi 12 v Ljubljani potekal ustanovni občni zbor VW Hrošč kluba Slovenija, kjer so, soglasno, za predsednico izvolili Vlasto Hojan, ki je klub nadvse uspešno vodila vse do leta 2000.
Vodilna ideja za ustanovitev kluba je bila prijateljsko druženje, izmenjava izkušenj pri restavriranju in obnovi vozil, izmenjava informacij o dogodkih na starodobniški sceni, pomoč pri nakupu rezervnih delov, mednarodno povezovanje klubov in sodelovanje pri njihovih prireditvah, zagotovitev ugodnosti in popustov članom pri registraciji in servisnih storitvah.
Začetna temeljna načela kluba, ki so zapisana tudi v statutu, je prva »železna lady« kluba izvajala tako dosledno, da so se neokrnjena ohranila skozi dve desetletji in prerasla v kulturo delovanja vseh članov. Na skupnih poteh so vedno poskrbeli, da v težavah nihče ni ostal sam in da so zastavljeni cilj dosegli vsi hkrati. Voznik hrošča naj bi predstavljal vzornega voznika, s čutom do sočloveka, tehnične kulture in narave! Ob koncu prireditev ali ob postankih na skupnih poteh, so za seboj puščali le dobro voljo in vedno čisto naravo. Udeleževali so se tudi čistilnih in humanitarnih akcij najbolj odmevna je bila v Kranjski gori (organiziral jo je Nedeljski dnevnik –Tone Fornezzi-ToF), kjer so si kot najbolj organizirana ekipa, za največ nabranih smeti, zaslužili javno priznanje in pohvalo v medijih.
Po ustanovitvi kluba so se aktivnosti bliskovito množile. Sonce je na spomladanski Trophy 20.3.1993 v Halo Tivoli privabilo okoli 50 lastnikov hroščev. Med drugimi se je klubu takrat pridružil zvesti član Miran Kristan, kasneje tajnik kluba. 15. maja 1993, se je VW hrošč klub Slovenija predstavil na 1. Slovenskem avtosalonu na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, kjer je bil takrat prvič v javnosti predstavljen končni izdelek VW Speedster Cabriolet dvosed, ki je bil glavni povod, da sta lastnika Vlasta in Matic tudi prišla na idejo o slovenskem VW klubu. Ob boku mu je stal BMW 328, replika izdelana po originalu iz leta 1936, lastnika Viktorja Bitenca, člana Codelli Classic. Še istega meseca so se prvič udeležili mednarodnega srečanja v tujini, ki je bilo v italijanskem Trevisu. Poleti je bil organiziran piknik, kjer so si lahko privoščili malo več zabave, saj niso bili na cesti, kar je še okrepilo prijateljsko vzdušje, v katerem so potekale tudi priprave na 2. mednarodno srečanje na Belvederju v Izoli.
Leto so zaključili s skupno novoletno večerjo, ki je postala tradicionalna. Tako se je nekako oblikoval repertoar prireditev, ki jih je vsako leto organiziral klub, vmesni čas pa so porabili za obisk srečanj doma in v tujini ali pa seveda za izboljšave, popravila in izdelavo še lepših in zanimivejših zračno hlajenih volkswagnov.
Dober glas se je hitro širil, zato so za svoje prireditve v Sloveniji, brez težav pridobili dovoljenja za izvedbo. Zaradi ekipnega duha, prijateljskega ozračja, predvsem pa seveda zaradi atraktivnih vozil, so leta 1994 na mednarodno srečanje v mestu Trevisu v Italiji, prišli z kar 23 vozili, kar je tako razveselilo organizatorje, da so bili novica dneva v lokalnem časopisu. VW hrošč klub Slovenija je postal, takrat najbolj zaželen klub v zahodni in osrednji Evropi, vabila in prošnje za udeležbo so deževale.
Za prepoznavnost so uvedli tudi klubske jopiče, za katere so morali lastniki, člani celo leto zbirati točke, ki so se podeljevale za vsako udeležbo na posamezni prireditvi, največ točk je seveda prineslo mednarodno srečanje, ki ga je organiziral klub. Povzetke dogajanja v posameznem letu so že kmalu po ustanovitvi kluba obeležili v lastnem glasilu Hrošček.
Iz prvega in še vedno največjega slovenskega hrošč kluba so bile prvotno organizirane sekcije, iz njega so izšli tudi mnogi manjši regionalni klubi, ki od vsega začetka njihovega delovanja uživajo odobravanje in podporo, ter prinašajo slovenski hroščarski klubski sceni dodatno pestrost v svetovnem merilu. Hroščarska scena se je v dveh desetletjih razširila na vse zračno hlajene VW, posebno močno se je razširila obnova kombijev vseh treh tipov (T1,T2 in T3) in predelava v bivalna vozila, ker je zelo primerna za družine ter potovanja, za kar ima glavno zaslugo sicer profesionalni strokovnjak na področju VW, pa vendar hroščar po srcu, Rudi Bodlaj.
Ob temu jubileju bi na tem mestu omenili še dva posebna hroščarja, ki sta v vseh teh letih izjemno veliko prispevala k razvoju kluba, ohranjanju tehnične kulture VW hroščev na slovenskih tleh, ter bila zgled za vse nove generacije ljubiteljev VW hroščev ali njegovih predelav. Vsak na svojem področju sta s svojim znanjem in izkušnjami: Branko Mihalič-Buggy, je izdelal več mednarodno priznanih lahko rečemo mojstrovin iz starih, celo zavrženih hroščev in kombijev, ter tako rešil marsikaterega odpisanega VW, ter Karlo Rožman, ki je s svojim originalno restavriranim VW hroščem iz leta 1954, skrbel, da se je ohranjala originalnost in pristnost preteklosti.
Seveda iz vsega skupaj nikoli ne bi nastalo tako močno gibanje, če tega ne bi podprli vsi posamezni člani, ki so vsak po svojih zmožnostih in znanju prispevali k delovanju in organizaciji kluba, tudi njim gre zahvala, pravita ustanovitelja Vlasta in Matic.
Avtorja Maja in Miha Keržič, slike iz arhiva Vlaste Hojan in Miha Keržiča